Pretekla zima (202021) temperaturno ni bila hudo grozna, proti koncu je bila celo dokaj radodarna s snegom.
Mnogi vozniki se v snegu neradi vozijo, saj lahko prinese precej nevšečnosti in slabe volje. Počasna vožnja, zastoji, snežni plugi in plužne skupine ter jutranja slaba volja zaradi potrebe po čiščenju novozapadlega snega z vozila naredijo svoje.
Sam sem se po snegu vedno rad vozil. In se še. Pravzaprav vedno prav uživam. Ni mi težko vstati precej zgodaj in na pot odriniti z zajetno časovno rezervo.
V spomin se mi ob takih dneh vedno prikrade pravljična zimska nočna vožnja s tedanjo spremljevalko. V "grdo" zelenem VW Polo avtomobilčku sva se, izključno iz veselja in užitka, podala na pot po tedaj precej neobljudeni cesti od Mengša do Tacna.
Izpod neba so letele debele snežike in se v soju žarometov mehko zibale proti tlem. Tiste najbližje so vedno znova in znova nežno drsele ob vetrobranskemu steklu ter se v zapeljivi krivulji, ki bi se lahko primerjala z oblinami občudovane ženske postave, izgubljale nekje v neskončni čarobnosti temne noči.
V avtomobilčku je bilo toplo, prejetna glasbena kulisa je več kot uspešno opravljala svojo nalogo in občutki so bili fantastični.
Tokratna vožnja, ki sem jo opravljal v vlogi prostovoljenga voznika, ni bila nočna. Tudi ne po precej neobljudeni cesti. Bila je samo vožnja, ki sem jo z veseljem sprejel in bil pripravljen odlično opraviti. To, da je potekala na sneženi dan, me je navdajalo z nekakšnim veselim pričakovanjem, ki si ga do konca nisem znal pravilno raztolmačiti.
Po pričakovanjih in v skladu z zadanim ciljem nisem ničesar prepustil naključju. Vožnja je bila opravljena kot je treba, brez zamude in navšečnosti. Potnik na zadnji klopi je bil zadovoljen in vesel, da sem ga varno prepeljal od doma do Ljubljane in nazaj.
Zadnji del poti sva z Gospodom Z ostala sama. Že pred tem je prenehalo snežiti. Ozračje se je očistilo in postalo je precej svetlo. Navkljub dejstvu, da so nebo še vedno prekrivali oblaki, je mehka razpršena svetloba ustvarjala vtis prijetnosti in spokojnosti.
Z Gospodom Z sva imela zadnji del poti po ozki lokalni cestici katere precejšen del pelje skozi prijeten gozdiček, ki se v dolžino razteza približno 1 km.
No, na tem delu mi je postal jasen tisti občutek nekakšnega veselega pričakovanja omenjenega nekje na začetku tega zapisa. Odprl se mi nepozaben zadnji del poti pod zasneženimi drevesi in njihovimi vejami ter vejicami, katerih se je v celotni še vedno oklepal novozapadli sneg. Sanjsko in nepozabno.
Ko sem se pripeljal do konca, mi je za trenutek postalo žal, da je te zimske lepotne idile že konec. Ooopppsss, žal, za konec? Zakaj? Saj grem vendar lahko še enkrat! Hitro sem obrnil Gospoda Z in se zapeljal nazaj na začetek. Zopet obrnil in že hotel še enkrat zapeljati po isti poti med idilčno zasneženo gozdno pokrajino, ko mi je pogled nehote zaplaval na moj prenosni telefonček.
Saj imam s seboj vse, da danes, za razliko od časa izpred več kot dveh desetletij, to zimsko pravljico lahko tudi ovekovečim. In sem jo. Malega mobilnega nepogrešljivčka sem prijel v roke, nastavil kamero in snemanje ter še enkrat krenil skozi božanski zasneženi tunel.
Kot da bi naročil se je na radijsko postajo sama od sebe prikradla tudi glasbena kulisa, ki je razburkala tudi mojo notranjost...
Bilo je bolje kot pred nekaj minutami prvič, nepozabno, podprto s silnimi občutki. Resnično najlepše darilo, ki mi ga je lahko pričarala narava.
In kje je tukaj povezava v navidezni digitalni kripto svet?
Poleg mojega prostovljnega dela voznika se precej zanimam tudi za digitalno področje. Bolj natančno za določanje lastnine nad digitalnimi dobrinami. Po domače povedano: vse kar živi v virtualnem svetu svetovnega spleta in je nekdo ustvaril, je lahko digitalna dobrina.
Lahko je to gora podatkov, ki jih vsak dan pustimo na spletu, lahko je to navidezna dežela, ustvarjena v kateri od ziljon igric, lahko pa je samo skromna, a odlična umetniška slika, V mojem primeru je to posnetek Zimska Pravljica, ki sem mu, preden sem spisal to objavo za moj spletni dnevnik, s pomočjo NFT tehnologije določil lastništvo. Moje lastništvo.
Vsak si ga lahko pogleda s povezavo, ki pelje do posnetka, vendar je lastništvo samo moje.
Namig: ker se vsako stvar lahko kupi, se lahko kupi tudi lastništvo nad posnetkom, če ima slučajno kdo kakšen virtualni kovanček odveč.
Kdo ve morda bo pa čez nekaj let posnetek vreden pravo bogastvo glede na to, da se zemlja nezadržno segreva in snega morda čez nekaj let ne bo več ... vseeno upam, da se to ne bo zgodilo.
0 Komentarji