Začelo se je bolj v inštruktorskem vzdušju. Lekcija iz priklapljanja in odklapljanja polnilnega kabla je bila hitro osvojena. Na srečo nimam dveh levih rok in ponovitev operacije s strani novega "kirurga" je bila hitra, učinkovita in uspešna. Pooperativno stanje pacienta lahko najenostavneje opišem kot "poln energije".
Nadaljevanje pojasnjevanja začetne birokracije na srečo brez zapletenih postopkov. Vse zopet enostavno, minimalno, pregledno in skrajno učinkovito. Skoraj nisem mogel verjeti, da so lahko katerikoli postopki, praviloma zapete in po mišljenju marsikoga do konca zbirokratizirane organizacije, lahko tako enostavni.
Bliskovitemu pripenjanju varnostnih pasov sopotnice in mene je sledil kratek tišinski premor. Sam sem se osredotočil na nekaj posebnosti povezanih z električnim pogonom vozila, sopotnica je, predvidevam potrebovala trenutek, da je zajela sapo.
"Kam bova šla?" je bilo moje naslednje vprašanje. "Ne daleč, proti Višnji Gori se bova zapeljala." je sledil odgovor.
Pot sem poznal do potankosti, saj sem jo med prvo zdravstveno krizo večkrat prehodil. Malenkost so me skrbele samo hitrostne omejitve, no ja, saj pravzaprav ni šlo za pravi izpit.
Prva skupna vožnja je hitro minila. Živahen razgovor je bil popolnoma nekaj drugega od resnične izpitne vožnje izpred več kot 30 let, ki je potekala v strogi tišini ter so jo sekale samo kratke in osorne usmeritve. Poleg energičnosti, ki mi je bila znana že iz prvega srečanja je prijetna sogovornica pokazala še dobršno mero humorja in inteligentnosti.
"Izpitnica" mi je po koncu vožnje skromno potrdila, da sem uspešno prestal preizkus in pridobil status prostovoljnega voznika.
0 Komentarji