Nevede sem pristal v vlogi skritega potnika. Podobno kot za testiranje nakupov trgovine uporabljajo skrite kupce, sem se sam po "sili razmer" znašel na zadnjem sedežu kot skriti potnik.
Čeprav se poskušam skromno ukvarjati tudi z letalstvom, trenutno kot kandidat za pilota športnega letala, nisem sedel na zadnjem sedežu lovskega letala, nadvse udobno sem sedel na zadnjem sedežu Gospoda Z.
Mojo napovedano pot v Brežice in s tem dokončno rešitev mojega problema, je v končno izvedbo prevzel drug prostovoljni voznik. Starejši gospod, za potrebe tega zapisa mu recimo Gospod MiG (predmetna okrajšava je razlog za vodilno fotografijo pravega MiG-29), kar je okrajšava njegovega polnega imena, me je poklical dan prej.
Prijazno se je predstavil in takoj sva prešla na zadeve, ki se jih moramo prostovoljni vozniki pred prevozom s svojimi potniki dogovoriti.
Najprej lokacije. Svoje potnike praviloma vedno poberemo na naslovu, ki ga sporočijo našim puncam v klicnem centru. Čeprav se pri iskanju mesta, kjer me potniki pričakujejo, večinoma zanašam na mobilno aplikacijo namenjeno napotkom o najbolj primerni poti, v slednji ni podatkov o presenečenjih, ki te lahko čakajo na cilju.
Prijazni in malce manj prijazni štirinožci so stalnica pri tovrstnem delu. Prijazne "mrcine" brez verig, velike mrcine na verigah in mali ter jezni "copatki" ti vedno lahko "polepšajo" dan, če nimaš informacije, da so lahko tam. Na srečo so vse hlače in moja koža še vedno celi in sedaj malce bolje razumem poštarje.
Dogovorila sva se torej, da se dobiva na mestu, kjer Gospod Z počiva in se napaja.
Sledijo morebitne poseben zahteve povezane z omejitvami pri gibanju. Informacija o uporabi bergel ali drugih pripomočkov za gibanje so ključne, da vedno vem, kaj lahko pričakujem. Čeprav mora biti potnik sam sposoben vstopiti v in izstopiti iz Gospoda Z, je prostovoljni voznik tisti, ki mora poskrbeti za varno vožnjo.
"Letanje" bergel po notranjosti Gospoda Z je lahko najmanj neprijetno in ob skrajnih situacijah tudi nevarno. Buške in udarci s palicami so lahko zelo nerodna in boleča reč.
Na srečo mi telo še vedno dobro služi. Po svetu hodim na lastnih nogah in ja, celo tečem kdaj pa kdaj. Za rekreacijo.
Pred koncem pogovora se vedno dotaknemo še nekaterih podrobnosti o cilju. Kam je potrebno potnika pripeljati, približno koliko časa bo trajalo ter informacija ali je oseba na cilju že bila.
Sam vedno prihajam malce pred dogovorjeno uro. Tudi tokrat je bilo tako. Bil sem celo malce bolj zgoden kot sicer, a je bil Gospod MiG že na dogovorjenem mestu. Ko sem pristopil je ravno pospravljal napajalni kabel Godspoda Z v prtljažnik. Vljudno sva se pozdravila in prosil je še za par minut potrpljenja, da do konca pripravi Gospoda Z.
Potrebne malenkosti so bile hitro opravljene in že sva sedela vsak na svojem sedežu. Gospod MiG na vozniškem, sam sem sedel na desni strani zadnje klopi.
"Greva?" je bilo naslednje vprašanje. "Greva," sem potrdil.
S previdnim, a strokovnim manevrom vzvratne vožnje, se je Gospod Z hitro znašel na cesti in krenila sva na pot proti Brežicam.
Pogovor sem začel s klasičnim vprašanjem, ki mi ga sedaj večkrat zastavijo tudi moji potniki: "Kako to, da ste prostovoljni voznik?"
Odgovor me ni presenetil: "Celo življenje sem bil profesionalni voznik. Vozil sem predvsem tovornjake, a tudi avtobuse na poteh po evropi. Vse v času mnogo pred trenutno zdravstveno krizo. Sedaj sem v pokoju in član društva Šoferjev in avtomehanikov. Nisem se še naveličal volana, zato rad priskočim na pomoč v trenutkih, ko lahko nekoga nekam odpeljem in mu s tem olajšam življenje."
Vožnja po avtocesti je potekala mirno in gladko brez pretresov in situacij, ko bi tudi sam z desno nogo na zadnjem sedežu iskal in podzavestno pritiskal na zavoro. Brez strahu, da bi polil eno samo kapljico kave, bi lahko mirno na zadnjem sedežu v rokah držal polno mojo najljubšo skodelico. Ni bilo hitrih pospeševanj, zaletavega prehitevanja in norih zaviranj.
Na prehitevalni pas smo se vedno odpravili premišljeno in dovolj zgodaj, prehitevanja na dovolj veliki bočni razdalji so bila nepretesljiva, saj se nikoli nisem znašel v situciji, da bi preveč od blizu gledal kolesa ogromenga tovornjaka, ki ga prehitevamo. Vračanja na vozni pas so bila vedno varna in s primerno varnostno razdaljo. Hitrost pa se je seveda ves čas gibala v mejah dovoljenega.
Ob pogovoru, ki se je dotaknil vsega od zdravstvene sitauacije in vse do nogometa ter košarke, smo se hitro znašli v Brežicah.
Tukaj se je malce zataknilo. Gospod MiG v daljšem časovnem obdobju ni bil v Brežicah, prav tako ni imel prižgane mobilne aplikacije za navigacijo na telefonu, Tudi sam je nisem aktiviral na svojem telefonu in posledica je bila, da naju je zapora na cesti stala nekaj časa in dodatna dva kroga po Brežicah, preden sva prišla do cilja.
Moja pot v Brežice je bila enosmerna in pred ustanovo, kjer so me pričakovali, je precej veliko javno parkirišče. Zato sem vljudno prosil, če Gospod MiG lahko počaka toliko časa, da dobim potrditev, da bom zagotovo ostal v Brežicah. Takoj je razumel in ni bilo težav. Zmenila sva se, da ga pokličem takoj, ko bom zagotovo vedel, da ostajam v Brežicah.
Klic, s katerim sem potrdil moje ostajanje v Brežicah, sem v obojestansko zadovoljstvo opravil prej kot v 10ih minutah.
0 Komentarji