#11 Prve Nikoli Ne Pozabiš: Izstop Potnice

Tistim, ki veste kako se pride do upravne enote na Viču, je zagotovo znano, da z avtomobilom niti v sanjah ne moreš do glavnega vhoda. Najbližja točka, do katere še lahko pridete na štirih kolesih, je luknja v ograji med staro poslovno stavbo Tobačne ob Tržaški cesti in sedanjo stavbo upravne enote na Viču.

Preboj z avtomobilom do tega mesta zahteva izkušenega voznika, izkušenega in prebrisanega pogajalca in malo sreče.

Vozniška izkušenost ti pomaga pri manevriranju med vsemi vozečimi in parkiranimi vozili na poti do mesta, kjer obiskovalec upravne enote samo še stopi iz vozila in se napoti nekaj deset metrov do glavnega vhoda. Gneča je običajno nepopisna, vozila se premikajo v obe smeri, na levi in desni je v dveh vrstah parkirano najmanj 50 avtomobilov. Prostora pa je itak samo za vzorec.

Izkušenga in prebrisanega pogajalca zahteva možak, ki vedno vsak delavnik stoji na začetku povezovalne poti preko parkirišča do luknje v ograji. Takoj, ko na začetku Tržaške ceste zaviješ pred nekdanjo poslovno stavbo Tobačno ga srečaš. Tam je ob vsakem vrmenu: soncu, dežju in snegu, niti veter ali nevihtne strele ga ne motijo, od jutra do večera. Je precej velik in zato prav primeren za nekoga, ki skrbi, da promet na zasebnem parkirišču kolikor toliko normalno teče.

Poznam ga že nekaj deset let in oba točno veva, kam spadava in od kje se poznava. Še iz časov, ko upravne enote še niti ni bilo na Viču. Prebrisanost pogajalca mi tako ni bila potrebna, ob prihodu do njega sem samo spustil voznikovo steklo in vzklik:

"O lejga!" se mu je med nasmeškom izvil iz grla.

"A zdej pa tole delaš?" je bil naslednji stavek, potem ko si je ogledal poslikavo Gospoda Z.

"Ja, mal pomagam. Prvič. Gospa želi na upravno enoto, me spustiš, da jo zapeljem do luknje v ograji?"

"Veš da, sam tolk počaki, da se tistle kombi tmle zgunca in končno nardi mal placa. Voz pa k bi včeri vozniškega dobu. Pa ne pr tvojih tastarih, da nou pomote."

No, kombi se je počasi "zguncov" mimo Gospoda Z in lahko smo nadaljevali pot do luknje v ograji.

Tam je bilo šele noro. Taksist pred menoj je ravno "dol dajal" svojo stranko tik pred vhodom. Itak se je obnašal kot "taglavni". V bližnji okolici je bilo parkiranih, kar nekaj vozil v katerih so "kampirali" vozniki. To so bili vsi tisti, ki so svoje sorodnike, znance, prijatelje in druge pripeljali na upravno enoto. Sedaj so čakali v bližini in "pasli" dolgčas.

S potnico sva se končno prebila do tako oblegane luknje v ograji in naglo sem ji pomagal izstopiti, saj sem se sam želel čim prej umakniti nekam na varno. Za vsak slučaj sem ji na samolepljivi listek na hitro napisal še svojo mobilno številko in jo prosil naj me pokliče, ko opravi, kar se je namenila.

Med obračanjem na nemogoče majhnem prostoru, me je zvedavo opazoval eden od voznikov, ki je "kampiral" v bližini. Imel je odprto okno, med prsti cigareto in verjetno je razmišljal kako verjetno je, da mi uspe obrniti Gospoda Z.

Nisem se zmotil. Vozniški "augenmas" mi še vedno kar dobro služi in po parih popravkih je bi Gospod Z obrnjen v nasprotno smer. Pripravljen, da se odpeljeva iz "norišnice". Omenjeni voznik mi je po uspešno opravljeni operaciji obračanja pomignil naj spustim svoje vozniško steklo. Škoditi ne more. Spustil sem steklo in takoj sem dobil vprašanje:

"Ti tole zgleda, kr dobra služba. Si kej plačan za to?"

"Ne, nisem. Tole delam iz vesela in za to nisem plačan." je sledil moj odgovor.

"Kul. Nisem vedel, da tole sploh obstaja."

"Ja, obstaja. Že kr neki cajta. Po več krajih izven Lublane. Tuki pa mislim, da ne." sem na hitro pojasnil.

"Me veseli, d sm te vidu. Srečno pot."

"Enako. Pa čim prej pejd iz te gužve." sva zaključila.