Nikoli ne pozabiš: prve ljubezni, prvega poljuba, prvega ... khm. Vse prve stvari ti vedno ostanejo v spominu. Naj bodo dobre ali slabe.
Prva znana voznica Bertha Benz, sicer žena izumitelja in ustanovitelja, danes mogočnega prozvajalca avtomobilov Mercedes-Benz, Carla Friedricha Benza, je prva na svetu opravila daljšo vožnjo s prvim vozilom na svetu. Prevozila je, za tiste čase neverjetno razdaljo, 90 kilometrov. To ji v tistem času vzelo cel dan.
Moja prva vožnja v vlogi prostovoljnega voznika je bila precej manj zgodovinska. Prevozil sem precej več, hitreje, predvsem pa mnogo bolj koristno. Prišla je precej nepričakovano. Priznam tudi, da še nisem natančno vedel, kako vse skupaj poteka.
Poklicala me je ena od prijaznih deklet, ki skrbijo za organizacijo prevozov. Vprašala me je, če imam čas in če vsaj približno vem za oba naslova: izhodiščnega in ciljnega. Na izhodišču v vasi Krka res še nisem bil, sem se pa že večkrat peljal mimo. Cilj upravno enoto v Ljubljani na Viču pa sem še predobro poznal. In cilj, ne samo kot naslov, temveč tudi celotno okolico sem poznal precej podrobno.
Prišlo mi je zelo prav, da sem bil nekdaj ljubljančan, ki je študiral samo čez cesto, starši so imeli v sosednji stavbi glavni sedež svoje avtošole ter so inštruktorji menjali kandidate na bližnjem parkirišču. Znani so mi bili vsi skrivni kotički in prehodi blizu in malce manj blizu.
Gospa, ki je potrebovala prevoz, je že skoraj ostala brez veljavne osebne izkaznice in to je bilo potrebno urediti. Naročena je bila natančno na uro in moja prva vožnja je res morala biti brezhibna.
V skladu z navodili sem gospo dan pred najinim "izletom" poklical, se ji predstavil in ji potrdil, da pridem. Približno sva se dogovorila tudi za uro.
Pri pobiranju v vasi Krka mi je s svojim zemljevidom in navodili za pot pomagal pametni telefon z eno izmed mobilnih aplikacij, ki ti pomagajo v takšnih situacijah.
Na pot proti mestu pobiranja sem se napotil malce prej, kot bi se, če bi točno vedel, kam se moram pripeljati. Bilo je dopoldan, prometa je bilo malo, naslov bivanja ob glavni cesti in na izhodišče sem prispel precej prej. Ker nisem hotel biti vsiljiv in s svojim prihodom "priganjati" sem se odpeljal še malce naprej skozi vas in na primernem mestu malce počakal ter obrnil Gospoda Z v pravo smer.
Tistih nekaj odvečnih minut je hitro minilo in na mesto pobiranja sem prispel točno ob napovedanem času.
Previdno sem zapeljal na dvorišče in že hotel stopiti iz avtomobila, ko sem opazil, da si me skozi stransko okno pri vozniku, zvedavo ogleduje precej velika pasja glava. Očitno mu nisem bil sumljiv, saj ni lajal ali kakorkoli nakazoval, da sem nezaželjen. Previdno sem odprl vrata in počasi zlezel na plano.
"Saj ne bo nič naredil." se je zaslišalo nekje iz daljave.
Enostransko "ovohavanje" je bilo hitro za menoj, podana jasna ocena "nezanimiv" in pasja glava je skupaj z ostalim delom pasjega bitja odkorakala drugim bolj zanimivim dogodivščinam naproti. Pravo nasprotje mrcine velikosti mojega podplata iz bližnje soseščine moje trenutne lokacije, ki se vedno huronsko zaganja in ob tem na vso moč preskuša svoje glasilke ob vsakokratnem mojem mimohodu po cesti.
Oba s sopotnico sva že pred vstopom v Gospoda Z nosila maski. Pravila pri tovrstnih prevozih zahtevajo tudi, da se potnik oziroma potnica vedno vozi zadaj na strani sovoznika. Med odpiranjem zadnjih vrat za vstop, sem potnico vljudno pozdravil in izmenjala sva nekaj vljudnostnih besed.
Nepričakovano je takoj sledilo opravičevanje zaradi uporabe tovrstnega prevoza:
"Veste bi me peljal sin, a ne sme voziti avtombila zaradi zdravil, ki so mu bila predpisana."
"Gospa, opravičevanje je pravzaprav nepotrebno, saj smo takšnim primerom prostovoljni vozniki tudi namenjeni, da olajšamo reševanje tovrstnih zagat."
Pripenjanje varnostnega pasu na desnem sedežu zadnje klopi je potrebovalo mojo pomoč in vožnja se je lahko začela.
Že pred to prvo vožnjo sem sklenil, da med vožnjo s potnikom nikoli ne bom imel prižganega radia. Malo zato, ker so glasbeni okusi posameznikov lahko tako različni, malo zaradi svoje navade, da med vožnjo vedno želim slišati kaj se dogaja okoli vozila. Predvsem pa zato, ker pogovor s potnikom oziroma potnico tako hitreje steče.
Do Ljubljane sem tako izvedel precej zanimivih podrobnosti o življenski poti potnice, njenih službah, kako je pristala v kraju, kjer sedaj biva, pridni študentki vnukinji in še in še. Na kratko: pot proti Ljubljani je minila kot bi trenil.
"Gospa, opravičevanje je pravzaprav nepotrebno, saj smo takšnim primerom prostovoljni vozniki tudi namenjeni, da olajšamo reševanje tovrstnih zagat."
Pripenjanje varnostnega pasu na desnem sedežu zadnje klopi je potrebovalo mojo pomoč in vožnja se je lahko začela.
Že pred to prvo vožnjo sem sklenil, da med vožnjo s potnikom nikoli ne bom imel prižganega radia. Malo zato, ker so glasbeni okusi posameznikov lahko tako različni, malo zaradi svoje navade, da med vožnjo vedno želim slišati kaj se dogaja okoli vozila. Predvsem pa zato, ker pogovor s potnikom oziroma potnico tako hitreje steče.
Do Ljubljane sem tako izvedel precej zanimivih podrobnosti o življenski poti potnice, njenih službah, kako je pristala v kraju, kjer sedaj biva, pridni študentki vnukinji in še in še. Na kratko: pot proti Ljubljani je minila kot bi trenil.
0 Komentarji